Spoštovani! To, da Liberalni demokrati, kot vse kaže, ostajajo v koaliciji, seveda ni presenečenje. Prav tako ni presenečenje, da je bil praktično vsem, ki so se s to temo vsaj površno ukvarjali, rezultat že vnaprej znan. Presenetljiva pa je stopnja političnega amaterizma, ki sta si jo v preteklih dneh privoščila Katarina Kresal in Aleš Zalar.
S trmarjenjem in vztrajanjem pri razrešitvi generalne državne tožilke Barbare Brezigar sta ministra iz vrst LDS po nepotrebnem ogrozila druge, bolj pomembne projekte, ki to vlado še čakajo. Arbitražni sporazum, zakon o izbrisanih, družinski zakonik ter pokojninska in zdravstvena reforma, vse to so teme, ki lahko to vlado potegnejo iz političnega močvirja medsebojnih ugrizov in splošne nepriljubljenosti, v katerem se je znašla tako zaradi lastne nečimrnosti kot zaradi objektivnih razlogov.
Ta konec tedna sta v dveh ločenih intervjujih za dva vodilna časnika ministra Zalar in Kresal poskušala dokazati, da gre pri vsem skupaj za pojmovanje pravne države in ne zgolj za odstavitev Barbare Brezigar. Če je šlo od vsega začetka res za to, potem je treba na glas povedati, da je bila njuna argumentacija slaba. Če pa sta želela s sklicevanjem na pravno državo prikriti taktične napake zadnjih svet tednov, pa sta to seveda storila sila prozorno. Eliptični argumenti, ki dokazujejo sami sebe, so dobri zgolj za prepričevanje prepričanih in za tiste, ki se bodo vedno strinjali z izrečenim.
Zdelo se je, kot da imata vodilna človeka LDS velike težave s pregledom terena. Najprej se je minister Zalar »grlom u jagode« lotil demontaže Barbare Brezigar, ne da bi preveril, ali ima za to dovolj političnega kritja v koaliciji, nato pa je Katarina Kresal – očitno ob asistiranju Jelka Kacina in Slavka Ziherla – slabo ocenila položaj in stranko še dodatno stisnila v kot, kjer je imela silno malo možnosti za časten umik.
Roko na pljuča: v tej partiji koalicijskega taroka so imeli liberalni demokrati dokaj dobre karte. Konec koncev je Barbari Brezigar marsikdo prerokoval hitro slovo z mesta generalne države tožilke. A v LDS so se – če uporabimo terminologijo priljubljene igre s kartami – slabo založili, nato sami sebe »porufali«, na koncu pa so pozabili šteti taroke in končali minusu. Posledično so iz slona naredili muho, efektivno podaljšali mandat Barbare Brezigar, sami sebe pa pririnili do roba koalicije. Besno cepetanje ter pogojevanje obstanka v koaliciji z razkritjem zapisnika sestanka med premierom Borutom Pahorjem, Zalarjem, Brezigarjevo in tožilko Zobec Hrastar, je bilo bolj poteza iz obupa, češ nekaj pa smo le dosegli, kot kakršenkoli vsebinski premik.
To, da LDS ostaja v koalicji, sicer z malenkost obrušenim egom, je dobro. A treba je povedati, da zaslug za nadaljevanje koalicijske zgodbe tokrat ne morejo pripisati sebi.
Kdo ve, morda pa bo res konec sveta?
Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc